"... tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašan!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi
ter tujce, zemlje-lačne,
utopi na dno razpenjenih valov!"
(Simon Gregorčič - Soči)

 

Po goriškem slavčku nosimo ime...


Osnovna stran

Napovednik

Zgodovina okteta

Člani okteta

Nekdanji pevci

Posnetki

Naši pokrovitelji

O Gregorčiču

 

Pišite nam

 

 

 

 

 


Rodil se je 15.10.1844 v majhni hribovski vasici Vrsno nad bistro Sočo in pod mogočnim Krnom, kot drugi otrok materi Katarini in očetu Jerneju. Odraščal je kot pastir očetove črede, obiskoval je šolo na Libušnjah, kasneje pa se je vpisal na šolo v Gorico. Planine so nanj naredile močan vtis, ki ga je spremljal celo življenje. Želel je študirati jezike a je zaradi skromnih gmotnih razmer to misel opustil ter se vpisal na Bogoslovje v Gorici. Slovesno novo Mašo je imel 27. oktobra 1867 pri Sv. Duhu na Libušnjah, že leto dni pred koncem študija. Leta 1868 je postal vikar v Kobaridu, kjer je med drugim nadaljeval svoje (v gimnaziji začeto) literarno delo, ustanovil pa je tudi čitalnico, ki je bila ena prvih na Slovenskem. Dekan Andrej Jekše mu je bil zelo naklonjen, priljubljen pa je bil tudi med ljudstvom.
Leta 1873 je bil premeščen v Rihenberk (sedaj Branik), kjer je do novembra 1881 opravljal službo kaplana. Tudi tu so ga imeli radi in ga spoštovali, žal pa se ni razumel z
župnikom Brazavščkom. Slednji ni bil zadovoljen z ničemer, kar je Gregorčič storil, pogosto mu ni naklonil niti besede. Gregorčič se je počutil zelo osamljenega, kar mu je skupaj z obilico dela v Rihenbergu in bližnjih Brjah omajalo zdravje. Moči so mu vedno bolj pešale, zato se je odločil pustiti službo v Rihenbergu. S težkim srcem se je ločil od tega kraja, kar lepo opisuje v pesmi Slovo od Rihenberga. Rihenberčani so mu pripravili slovesno slovo in ga imenovali za častnega občana. Ves Rihenberg je bil na nogah, župan in svetovalci pa so ga pospremili vse do Dornberka.
Gregorčič je nato kar enaindvajset let bival na Gradišču nad Prvačino, kjer je v presledkih (od 1882 do 1887 ter od 1897 do 1899) opravljal službo vikarja. Tu je imel več časa in lažje delo, tako je lahko izdal tri zvezke svojih Poezij (1882, 1888 in 1902). Po drugi strani pa je "lažja služba" prinesla tudi slabše gmotne razmere, zaradi česar je postal kmet in celo pastir, kot v svojih mladih letih. Leta 1903 je zaradi slabega zdravja prodal posest na Gradišču ter se preselil v Gorico, kjer je 24.11.1906 umrl.
Pogreba se je udeležila nepregledna množica ljudi, tako Slovencev kot Italijanov. Številni so se zbrali že v Gorici, še več pa se jih je sprevodu spotoma priključevalo vse do cerkvice Svetega Lovrenca, kjer je na lastno željo pokopan v bližini svojih staršev in med svojimi rojaki.
Njegove pesmi so izšle v štirih zbirkah - Poezije I (1882), Poezije II (1888), Poezije III (1902) in Poezije IV (1908). V njih najdemo domoljubne, ljubezenske, izpovedne in pripovedne pesmi. Najbolj znane med njimi so Soči, Nazaj v planinski raj, V pepelnični noči, Veseli pastir, Človeka nikar, Ujetega ptiča tožba, Mojo srčno kri škropite in druge. Malo je pesnikov, ki doživijo razprodajo svoje pesniške zbirke, Gregorčič je eden izmed njih. Že njegova prva zbirka (Poezije I) je bila v hipu razprodana, kar priča o njegovi izredni priljubljenosti med ljudmi, predvsem med preprostim slovenskim ljudstvom. Prav slednjemu je namreč namenjen skoraj ves Gregorčičev opus, kar je pesnik v svojih delih nemalokrat izrecno poudaril.
Gregorčičevo zbirko pesmi "Poezije" (s predgovorom Antona Medveda ter pesnikovim življenjepisom), ki je leta 1908 izšla pri Mohorjevi družbi iz Celovca, si lahko v e-obliki ogledate tu.

 

 

 

oktet.simon.gregorcic@gmail.com                                                                  Vse pravice pridržane